Ustvarjalnost Za Nosom

Utekočinjena poezija … ali prvi koraki v svet naravne parfumeristike

Pred približno letom dni sem začela z intenzivnim učenjem o izdelavi naravnih parfumov na delavnici Slobodanke Poštić v Šoli aromaterapije. Bila sem tako vesela, da se končno podajam na to dišečo pot – kakšno leto pred tem sem se s postopkom izdelave naravnih parfumov srečala na Sardiniji in nato nemudoma začela iskati možnosti izobraževanja v tej smeri pri nas. Tako sem spoznala Ano Ličina iz Šole aromaterapije. Najprej sem se udeležila delavnice Mini dišeči pečat, kjer smo se učili izdelave oljnega parfuma in nato nestrpno pričakovala, da se nas nabere dovolj za delavnico Dišeči pečat s Poštićevo. Na delavnici smo postopoma spoznavali nove naravne materiale (eterična olja), jih vohali, primerjali, se učili opisovanja vonjev …

Težko z besedami opišem, kaj se zgodi, ko začneš uriti svoj, danes precej zapostavljeni čut – voh. Čeprav je v sodobni družbi vonj na prvi pogled zelo izpostavljen – vse naj bi dišalo lepo, prijetno, popolna katastrofa je, če slučajno oddajamo kakšne čisto običajne človeške vonjave, smo prepoteni. Odišavljene so gaderobe, javni prostori, zelo pogosto trgovine … Tako smo zasičeni z agresivnimi sintetičnimi vonji, da na koncu že ničesar več zares ne vohamo. S temi vonji ta naš čudoviti čut uničujemo, namesto da bi ga negovali. Voh je pomemben tudi v socialnem življenju – toliko živalskega je v nas še ostalo, da lahko zavohamo primernega partnerja – naravni vonj njegove/njene kože nam bo dišal. Opazujte kdaj živali, kako se najprej povohajo, potem pa se odločijo, ali so si všeč ali ne …

Moj voh je bil že pred delavnico precej občutljiv, z urjenjem pa sem temu začela posvečati več pozornosti. Nič ne pretiravam, če rečem, da se mi je na novo odprla neka dimenzija življenja. Vonj se v našem spominu poveže z občutki, zaznavami, čustvi, pove lahko toliko stvari, ki jih z besedami ne moremo izraziti. Tako imenitno je bilo, ko smo pri spoznavanju novih vonjev pripovedovali vsak svoje zgodbe, asociacije. Marsikdaj so bile podobne, najbolj presentljivo pa je bilo, ko so bile popolnoma različne. Nekomu nek vonj denimo zelo dišal, drugi pa ga ni prenesel. Zanimiva lekcija iz tega, kako različno ljudje percipiramo svet.

Najmočnejši dišeči pečat je v meni ne pustil, ampak vzbudil vonj brškina (Cistus Ladanifer/Labdanum), izredno močan, intenziven vonj, ki me je popeljal v točno določeno občutenje, trenutek, ki bi ga lahko tudi naslikala.  Ponesel me je v otroštvo, na kmetijo, v poletni večer, ko se v hlevu mešata vonj sena in sveže pomolženega mleka. Tako neverjetno je, kako lahko vonji sugerirajo spomine. Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je nek pafrum, ki ste ga nekoč nosili, priklical neke občutke, ki ste jih čutili v obdobju, ko ste ga nosili? Meni se take parfumerske “magdalenice” dogajajo neprestano. To doživetje z brškinom je bilo tako močno, da sem želela na tem zgraditi vonj. Zanimivo je, da ga nisem zgradila na brškinu (ki je zelo dominantna spodnja nota in jo je treba dozirati precej previdno), temveč na spominu, ki mi ga je le-ta zbudil. Tako sem vonj, ki sem ga ustvarila čisto in samo zase, zgradila okrog absoluta sena in eteričnega olja pala santa/svetega lesa (Bursera graveolens). Tako sem združila sončno poletno romantično toplino sena in dodala duhovno, sveto noto pala santa. Pa seveda okrog teh napletla še druge note in tako je nastala moja Divja.

Ustvarjanje parfuma je pisanje zgodbe – ali še bolje – pisanje poezije. V ustvarjanju vonja najdem vse tiste občutke, ki jih nisem nikdar uspela opisati z besedami, z vonjem pa jih lahko opišem precej natančno. Naravni parfum je zame utekočinjena poezija, v svoji nabolj eterični in prefinjeni verziji. In ko odpiram stekleničke olj in tinktur, zavoham zgodbe, občutke … Kot bi z usvarjanjem vonja sama režirala sanje, sanjala z odprtimi očmi (čeprav jih med vonjanjem pogosto zaprem).

Ni naključje, da so prvo mednarodno razstavo naravnih parfumov v Sloveniji njene ustvarjalke poimenovale Dišeči pečat, ki je kot Fragnant Seal letos jeseni odpotoval tudi na mednarodno konferenco Botanica v Brighton. Vsak od nas, sodelujočih parfumerjev (vsi iz vrst učencev Slobodanke Poštić), je v svoj vonj odtisnil svoj pečat – del svoje notranje pokrajine, občutkov, spominov. Neizmerno hvaležna sem, da me je ta dišeča pot pripeljala do ljudi, preko katerih se mi je odstrla ta čudovita dimenzija doživljanja sveta. In upam, da bomo skupaj še veliko ustvarili in puščali v svetu vsak svoj edinstven dišeči pečat.