Knjige pomagajo

Popotnica

Neizmerno rada se potepam po bližnjih in daljnih krajih in rada prebiram tudi popotniške knjige, potopise ali pa življenjepise in spomine velikih popotnikov. In eden največjih biserov iz tega nabora knjig še vedno predstavlja naša pisateljica Alma Karlin. Že v najstniških letih sem prebrala njene knjige – Modri mesec in Angel na zemlji, ki sta izšla v zbirki Odisej (Mladinska knjiga), čeprav takrat še nisem čisto dojela razsežnosti Almine življenjske poti. Kaj je pomenilo v njenem času potovati okrog sveta.

Nad njo smo se pozimi navduševali tudi v bralnem krožku, ko smo prebirali njene zgodbe, zbrane v knjigi Smrtonosni trn, zatem pa se odpravili na ogled čudovite razstave v Cankarjevem domu, kjer smo si iz oči v oči zrli z znamenitim Malikom, občudovali steno razglednic, ki jih je pošiljala domov, njene risbe rastlin, predmete s celega sveta, ki jih je zbirala in nenazadnje par uhančkov iz njenih izpadlih mlečnih zob. Iz vsega je žarela njena karizma, neverjetno notranje bogastvo, spravljeno v malo, drobceno žensko postavo.

Njena življenjska zgodba je fascinantna in fascinantne so njene knjige, njeni zapisi, še posebej zato, ker iz njih veje njena karizma, njen pogled – saj veste, lepota sončnega zahoda je v opazovalčevem duhu. In v njenih zapisih najdemo čudovite odlomke, literarne fotografije trenutkov, lepote pokrajine.

V tropih zaide sonce tečno ob šestih, nekaj minut pozneje je že temna noč ali – kadar umanjkajo svinčeni oblaki – žareča mesečina. Tedaj so palmovi listi podobni neštetim srebrnim mečem in togi listi krotona se svetlikajo kot ogledala. Nad lesketajočo se rosno travo utripajo s krili milijoni kresnic, enkrat podobnim vrtinčastim zvezdam, spet drugič padajočemu zlatemu dežju, francisea omamno diši in bambus šepeta. Monotono oglašanje kolibrijev potihne, toda začne se tisočglasno cvrčanje tropskih murnov in hroščev. Veter žvižga v kronah palm in šumi v togem listju mandljevcev, iz Quarry Heightsa pa se vidi – posejan z raztresenimi otoki – Tihi ocean, ki se širi v ponosno brezkončnost.

V takih odlomkih se skriva bistvo potepanja, potovanja – vedno znova uzreti svet v njegovi lepoti. In ker ga opazujemo iz lastnega središča, tudi lepoto življenja, lepoto svoje lastne notranje pokrajine. V umiku – pa naj bo na vrt, v gozd, v gore, na morje ali pa na drug konec sveta – in umiritvi uzremo smisel, svojo sredino, utrdimo svojo povezanost z zemljo in nebom, svojo os, in se iz te točke v realno življenje vrnemo močnejši. Če pa že drugače ne gre – je to lahko tudi potovanje skozi literarne svetove.

Podarimo si čim več takih umikov in naredimo ta svet lepši.  <3

 

V zapisu sem pisala o knjigi: Alma M. Karlin: Smrtonosni trn in druge nenavadne zgodbe iz Peruja in Paname (prevod: Jerneja Jezernik). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007. (Zbirka Nova slovenska knjiga)

Prikazno fotografijo pa sem posnela na razstavi Alma Karlin, Kolumbova hči.