Izpisnice

Pascal Quignard

Tokrat se mi je bralni dnevnik iz leta 2014 odprl na citatu iz spremne besede Chantal Lapeyre-Desmaison k romanu Terasa v Rimu izjemnega francoskega pisatelja Pascala Quignarda (izšel v Ljubljani leta 2001 pri Študentski založbi).

“Branje je tako kot ustvarjanje potovanje proti niču in jedru biti. /…/ ‘potovanje proti prepoznavanju nečesa, kar je nemogoče prepoznati, saj ni bilo nikoli predmet kakršnegakoli poznavanja. Jasno pokaže, da je literatura izkušnja neprepoznavanja in definicija tega, kar nam omogoča, da glas drugega slišimo z grlom. Skozi njo lahko sprejemamo, česar ni mogoče deliti, saj neposredno povezuje notranji svet z notranjim svetom.” (str. 125)

Zanimivo je, da sem ravno pred kratkim prebrala njegov roman Skrivnostne solidarnosti (ki mu je pripadlo častno 100. mesto v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe). Nadvse navdušeno priporočam v branje njegova dela, tudi prevodi v slovenščino so odlični. Naj ta kratek iz-pis pospremim še z najlepšim citatim iz romana Terasa v Rimu:

“Vsakdo prispeva svoje drobno poleno na grmado, ki osvetljuje svet.”

(str. 30)