Ustvarjalnost

Ples kot u-stvarjanje

Nešteto je poti, nešteto vodil, po katerih lahko Ustvarjalnost priteče v naše življenje. Vsakdo jo pojmuje po svoje – v skladu s svojimi sposobnostmi, znanji, zanimanji. Najlepše je, ko odkrijemo novo dimenzijo ustvarjalnosti, ko nas potegne v svoj vrtinec kot tornado in nas prežame z radostjo in zadovoljstvom. S tistim pristnim občutkom, da Živimo.

Ena takih je dimenzij je gib – tako vseprisoten v našem življenju, pa tako zanemarjen. Tako redko zavesten, zavestno ustvarjen. Pogosto se nam ob občudovanju plesalcev zareče, kako lepo je, ko imajo popoln nadzor nad vsako mišico svojega telesa. Pa gre res za nadzor? To bolje označi beseda zavedanje. Popolno zavedanje svojega telesa. In ta sposobnost ni dosegljiva le profesionalnim športikom ali plesalcem, temveč prav vsem, ki posedujemo (zdravo) telo. In ker svojega telesa ne u-za-vešč-amo, smo za zdravo telo pogosto zares hvaležni šele takrat, ko nas oplazi ali pa celo potolče bolezen.

In kako uzavestiti svoje telo – tako, da ga čim bolje, bolj, redno in zavestno uporabljamo. Ko svojo pozornost popolnoma preusmerimo v to, kaj zmore, ko uskladimo dihanje, gibanje in hkrati umirimo naš um. Različne telesne vadbe to omogočajo, ena bolj razširjenih in priljubljenih je gotovo joga. Najlepši občutek zavedanja svojega telesa in njehove sinhronizacije z mojim umom, duhom in srcem sem doživela s posebno obliko joge – joge plesa. Naj tu obilen šopek hvaležnosti podarim učiteljici joge plesa (ali Shakti dancea) Petri, ki jo je priplesala v moje življenje.

Odtlej svoj gib redno negujem – in prisegam na (prosti) ples kot najboljšo možno obliko sprostitve, ukinitve vsega zunanjega sveta, centripetalno tehniko, ki me popelje k Sebi in hkrati celemu Vesolju. Z gibanjem ob glasbi se meditativno hkrati zaprem v svoj notranji svet in odprem navzgor, proti vesolju, večnosti. Ples je element duhovnosti vseh starih ljudstev – pomislite na ples Indijancev, različnih afriških plemen, šamanov ali pa dervišev, nenazadnje je tak obredni ples tudi kolo. S ponavljajočim se ritmom se počasi odpeljemo ali bolje, pripeljemo skorajda na točko neobstoja. Oziroma na točko popolnega obstoja, Bitja.

In ko sem razmišljala, kaj naj za dan Žena, dan Vešč, boginj, podarim drugim ženskam, sem se spomnila na ples. In čudovito glasbo. Ženske, zaprite vrata, prižgite sveče, kadila, in v polmraku ob glasbi, ki vam jo predajam spodaj, zaplešite in postanite – svečenice, boginje, Ženske.